Film se prične s prizorom v katerem glavni protagonist Ben Tyler izve, da ima raka v četrti stopnji in četudi se odloči za takojšno zdravljenje mu zdravnik pripisuje samo 10% možnosti, da ozdravi. Tukaj nastopi pripovedovalec (odlični Scott Campbell), ki nas za kratek čas popelje v Benovo preteklost, kjer izvem, da je le ta po neuspehu svoje prve knjige pozabil na svoje resnične ambicije (pisateljevanje, kot otrok pa petje) in je postal učitelj. Pripovedovalec se skozi film kasneje še pojavlja z domiselnimi komentarji. Po pogovoru z zdravnikom, ki mu je svetoval takojšno zdravljenje se Ben raje odloči za ravno nasprotno zaželi si še (zadnje) pustolovščine, priskrbi si motor, pusti svojo družino in zaročenko (Liane Balaban) doma ter se odpravi na pot po (treba je priznati res krasni) Kanadi.
- Po poti, kot se za cestni film spodobi seveda spozna najrazličnejše ljudi (z različnimi težavami) od motorista, ki je že prebolel raka, hokejista s Stanleyevim pokalom, osamljeno lastnico ranča (katera je izgubila psa, ki je kot sama pravi večkrat spal v njeni postelji kot pa oba njena bivša moža skupaj), popotnico v gozdu s katero celo spi in še veliko drugih.
Joshua Jackson verjetno najbolj znan (in tako bo bržkone ostalo tudi do konca njegove kariere) kot preveč filozofski a vselej zabaven srednješolec Pacey iz TV serije Simpatije (Dawson’s Creek) je končno dokazal, da ni le “druga violina” kot je to, z le nekaj izjemami, v “svetu filma” dolgo časa bil. Saj je po sicer res velikem uspehu s prikupno mladinsko trilogijo Mogočne račke (1992-1996) kasneje v filmih večinoma igral le stranske vloge, spomnimo se filmov kot so Krik 2, Urbane legende, Podle igre, Muppetki v vesolju in Prekleti; v Kriku je bil celo kreditiran zgolj kot Film Class Guy. Njegova igra v One Week, katerega je tudi mimogrede sam produciral, je kot smo od njega vajeni preprosta in hkrati profesionalna ter izpiljena (a le) do stopnje kot jo (malce pomanjkljivejši) scenarij filma dopušča. Film ima čudovito fotografijo, ki se lepo ujema z (številnimi) mirnimi (skrbno in pozorno izbranimi) pesmimi nadarjenih neodvisnih kanadskih glasbenikov. Ti dve izpostavljeni vrlini uspeta zakriti manjše dramaturške napake in dodobra predstavita lepote Kanade. Michael McGowan, ki je film oscenaril in režiral je nedvomno izkoristil lepote svoje domovine, nesporen talent Joshua Jacksona (tudi v malce večjih vlogah), potencial Liane Balaban (majčkeno spominja na Natalie Portman) in glas Campbella Scotta ter ustvaril, v kolikor bi se radi malce oddahnili od Hollywoodskih vampirjev, robotov in čarovnikov, dobro “road movie” dramo; vsekakor vredno ogleda.
Ocena filma: 8/10
