Genialen scenarij se kot nalašč ujema z glavnima igralcema Farrellom in Gleesonom, pod taktirko režiserja Martina McDonagha se vse skupaj “zlije” v globok zabavni film z ravno pravšnjo mero (črnega) humorja, ki ima resnično vse, kar si gledalec želi in pričakuje. Čeprav gre za McDonaghov režiserski prvenec se to ne opazi; kot kakšen stari maček je združil humor in človeško tragedijo do te mere, da ti je za junake (njihove usode) na koncu resnično žal, kljub temu da v filmu pozitivnih in simpatiziranja vrednih junakov skorajda ni.
Ray (Farrell) in Ken (Gleeson) sta poklicna morilca, ki se po, za Raya prvi in hkrati ne preveč dobro opravljeni eksekuciji umakneta v Belgijo – natančneje Brugge; očarljivo mestece polno zgradb starejšega (klasičnega) stila arhitekture Zahodne Evrope. Kaj hitro se opazi, da je mesto v katerem morata počakati na nadaljnja navodila svojega naročnika, za Raya pravi pekel medtem ko pa Ken, kot v nebesih uživa v slikovitosti mesta. Ray, kljub nenavdušenju nad mestom in težavami z vestjo, po nesreči je skupaj s tarčo ustrelil tudi nedolžnega dečka in tako zavozil svojo prvo nalogo, v mestu vendarle najde nekaj kar mu je všeč: simpatično dekle Chloë (Clémence Poésy) in pritlikavega igralca Jimmya (Jordan Prentice). Vse skupaj pa se obrne na glavo in postane precej krvavo, ko njun naročnik Harry Waters (Ralph Fiennes) od Kena zahteva, da “pospravi” svojega mladega partnerja.
Film v zadnje pol ure spremeni svoj tempo (beri postane bolj akcijsko usmerjen) in to je tudi bržkone njegova edina šibka točka. Sledi na nek način presenetljiv in predvsem krvav konec; konča se v sijajnem trenutku negotovosti po tem ko se je predvsem v prvi uri film dotaknil številnih zanimivih tem kot so življenje in smrt, krivda, odpuščanje, pravičnost in pobožno življenje; vse to zdaj avtor prepusti odprto v razmislek gledalcu. Film je osvežujoč poln ironije, humorja, intenzivnih dialogov in božanske fotografije ter najpomembneje odlične kemije med Farrellom in Gleesonom in vse to ga uvršča med filme, ki so leto 2008 naredili v plodno filmsko leto in en velik filmski užitek. Upam, da bo McDonogh po tem izjemnem začetku, tako tudi nadaljeval svojo kariero kot filmski režiser in komaj čakam na še več takšnih (večkratnega) ogleda vrednih filmov, kot je to In Bruges.
Ocena filma: 9/10
