Še ena filmska uspešnica, ki je nastala po noveli Stephena Kinga z naslovom The Body (Truplo), iz njegove verjetno najboljše zbirke novel Different Seasons. Vsekakor je film, katerega naslov izhaja iz istoimenske (legendarne) pesmi Bena E. Kinga, ena izmed najboljših (zame najboljša) Kingovih ekranizaciji. Režiser Rob Reiner (Misery, This Is Spinal Tap) je svojo mlado igralsko zasedbo pripravil do za njihova leta izjemne igre, ki je poleg preprostosti in njegovega pretanjenega občutka pripovedovanja zgodbe, eden izmed glavnih razlogov za kaj je film prava (mala) mojstrovina.
Glavni protagonisti filma so 4 fantje, bolje rečeno prijatelji, ki so na pragu velikega in pomembnega koraka v življenju odraslosti. Gordie Lachance (Wil Wheaton) pogreša svojega pokojnega brata, njegovo življenje doma pa je živi pekel iz katerega izhod mu predstavlja njegov najboljši prijatelj Chris Chambers (River Phoenix). Tukaj sta še tudi Teddy Duchamp (Corey Feldman) in Vern Tessio (Jerry O’Connell) in skupaj so lokalna klapa, ki guli šolske klopi in si na najrazličnejše načine krajša prosti čas. Ko pa prijatelji slišijo za truplo, ki bi naj bilo globoko v gozdu, se brez oklevanja odpravijo vzdolž železniških tirov na nepozabno pustolovščino, katera bo hkrati tudi njihovo slovo od otroštva.
Na poti gledalec skozi pogovore izve za njihove težave in tudi talente izmed katerih izstopa Gordiejev talent pripovedovanja sila zanimivih (in predvsem zabavnih) zgodb. Ob debatiranju o “nepomembnih” stvareh, kot so: kateri je najmočnejši superjunak in kaj bi lahko jedli celi dan, jih na poti čaka kar nekaj preprek od divjega psa, teka pred vlakom, vse do končnega srečanja z “bando” nasilnežev imenovano Cobras, katerih vodjo igra Kiefer Sutherland (Jack Bauer – “24“).
Po končani “mini odiseji” gredo prijatelji, razen Gordiea in Chrisa, ki skupaj nadaljujeta še šolanje in se potem razideta, vsak svojo pot. A Gordieju, ki je na koncu uspel in postal pisatelj, kljub dejstvu, da so ostali bolj ko ne tragično končali, vseeno ostanejo prijetni spomini na (brezskrbne) otroške dni z najboljšimi prijatelji. Kar pove tudi (še kako resničen) in nepozaben zaključni citat iz filma: “I never had any friends later on like the ones I had when I was twelve. Jesus, does anyone?”.
Film ni zgolj film o odraščanju, vsaj ne takšen, kot jih (na žalost) dandanes proizvaja Hollywood (Disney itd.), ampak je z iskreno zaigranimi dialogi, odlično glasbeno podlago (»50s hits«) in zgodbo, ki te ne pusti ravnodušnega, veliko več – je preprost (proračun je znašal (za zdajšnje razmere skromnih) 8 milijonov dolarjev) a hkrati velik film – klasika. Edino kar ga loči od popolnosti je, da mi je malenkost preveč “cute” in dejstvo, da je od nekaterih (vključno z mano), drugače pa od predvsem starejših gledalcev zaradi nostalgične teme malenkost precenjen, ampak res čisto malo. Vsekakor čudovit film vreden ogleda, med katerim se boste smejali, potočili kakšno solzico, predvsem pa uživali, po 23 letih pa ni nič slabši kot na dan premiere. Oba palca visoko gor!
Ocena filma: 9,5/10
Filma še nisem gledala…zdaj si ga bom obvezno…kriv je tvoj opis
Čestitke za opis…
Bolj kot kratka zgodba je “The Body” s svojimi 160 stranmi mini roman.
King ji pravi “noveletta”, kar bi se lahko prevedlo kot “romanček”.
Res je hvala za opozorilo, ampak ne vem če obstaja kakšen pameten slovenski prevod, mogoče bi bil še najboljši novela (čeprav je za novelo predolga), roman tudi ni potem je vsekakor nekaj vmes še najbljižje sta tvoja izraza “mini roman” oz. “romanček” teh dveh pa v SSKJ-ju ni. Bom popravil v novelo.
Lp
Ta filem sem si ga že ogledal pred 23setimi leti.Še vedno ga imam v spominu,tudi po tvoji zaslugi,ker si ga tako slikovito in jedernato opisal.
V spominu,beg pred vlakom ,in na koncu ,cesta in otroci.Slike v glavi imam ,opisati pa ne znam.
zelo dober film, ssem ga že gledala in dobro si napisal vsebino
Nisem še gledal ampak je opisano zelo dobro.