Vicky in Cristina sta prijateljici, ki se zelo dobro razumeta, vendar pa se njuni nazori glede partnerskih razmerij precej razlikujejo. Temnolasa Vicky (Rebecca Hall) je resna, ustaljena, previdna in odločna ljubiteljica katalonske kulture, medtem ko je svetlolasa Cristina (Scarlett Johansson) nepremišljena sanjava umetniška dušica, ki ves čas hrepeni po nečem ‘drugačnem’. Kmalu po prihodu v Barcelono, kjer nameravata preživeti mirno poletje, njuno pot prekriža zapeljivi slikar Juan Antonio (Javier Bardem), ki iz njunih počitnic ustvari avanturo, za katero lahko brez pretivanja trdimo, da je vse prej kot običajna. Če imate radi romantične komedije, a ste naveličani tipično holivudskih, pri katerih je razplet jasen že po prvi minuti filma, boste iz dvorane odšli več kot zadovoljni. Če ste sicer že imeli bližnje srečanje z Woodijevimi tragikomedijami, približno veste, kaj pričakovati, a je kljub temu Ljubezen v Barceloni celo za Woodyja tako osvežujoča, kot če bi ugriznili v sladoled z okusom malage.
Kot je značilno za Allena, je tudi slednji film predvsem študija partnerskih odnosov. Veliko je nevrotičnih dialogov, ki pa zaradi frekvenčnih drobcev intelekta in duhovitosti niso niti najmanj dolgočasni. Čeprav Ljubezen v Barceloni traja dobro uro in pol, bo zaradi bistre dinamike pripovedovanja in montaže filma konec, preden boste uspeli pogledati na uro. Zgodba gre nekako takole: Američanki spoznata lokalnega don Juana in se odzoveta na njegovo nenavadno povabilo. Sicer direktna osvajanja latino loverjev niso nič nepričakovanega, vendar je malo (oziroma nič) takih, ki bi turistke povabili kar na izlet z letalom. Slej ko prej pristanejo v postelji (izmenično) vsi trije, kmalu pa se pridruži še četrta oseba, nihče drug kot slikarjeva psihično neuravnovešena bivša žena Maria Elena (Penelope Cruz) (sledijo mini spoilerji).
Junaki, ujeti v ta večkotnik, se sprašujejo o pomenu monogamije v sodobni družbi. Čeprav sta Vicky in Cristina takorekoč nasprotnih mnenj, se za obe izkaže, da sta pravzaprav še precej mladostniško naivni in zmedeni. Vendar pa ne gre za naivnost, ki bi se jo dalo tako hitro prerasti, saj v filmu vidimo, da se s podobnimi dvomi ubada tudi dama v zrelejšem obdobju življenja. Gre torej za vprašanje, ki zaradi konfrontacij med razumom in biološkimi nagoni ne pozna pravilnega odgovora. Pri tem razum ne odraža človekovega individuuma kot unikata, ampak je bolj kot to odraz nenapisanih pravil zahodne kulture, saj glavni karakterji ne dajejo prednosti svojim željam, ampak se sprašujejo o neprijetnih odzivih okolice. S tem ima težave predvsem Vicky, ki se zaljubi v Juana Antonia, a je tik pred poroko s pustim poslovnožem.
Za razliko od Vicky se Cristina spusti v avanturo s Juanom na vrat na nos, saj pri njem začuti tisto ‘drugačno’, kar že dolgo išče. Celo ko njuno kljunčkanje zmoti Maria Elena, se s tem, da si bo morala slikarja deliti, enostavno sprijazni. Vendar pa uživanje v liberalni poligamični in biseksualni zvezi ne traja dolgo, saj kasneje vendar spozna, da še ni našla tistega, kar je iskala, ter da morda le ni pripravljena na ‘drugačno’ igro strasti in čustev. Tako Vicky kot Cristina torej prideta do pomembnih spoznanj, da je agape tisto, kar potrebujemo za zdravo partnersko razmerje in ne eros, ki prinaša strastno napetost, a je za razmerje lahko hudo destruktiven. Psihično nestabilna Maria Elena je od vseh karaktarjev pravzaprav edina, ki ve kaj hoče in se zaveda, zakaj sta s slikarjem ustvarjena en za drugega. Kakšen je odgovor? Preprost: ker je njuno razmerje disfunkcionalno, fatalna strast pa se hrani z vihravo napetostjo, ki se nikoli ne umiri.
